 |
| Foto: Marija Orasanin |
Na povabilo urednika Ekrema Dupanovića, urednika spletnega portala Media Marketing in revije z istim imenom, ki izhaja v Bosni, je nastala kolumna, v kateri se oziram v medijsko sceno preteklega leta. Medijska arena je res živahna in dogajanje pestro. Zato se mi je zdela še najboljša primerjava s cirkusom in artisti, ki si morajo pod šotorskim platnom vsakokrat na novo izmišljati atraktivne točke, da jih občinstvo obišče, nagradi z aplavzem in plača vstopnice (pa v odmoru po možnosti še kokice). Več na http://www.media-marketing.com/kolumna/7100-da-li-se-u-medijima-zaista-dogadja-nesto-izuzetno-prelomno.html?utm_source=Media+Marketing&utm_campaign=df5c339d6f-RSS_EMAIL_CAMPAIGN&utm_medium=email&utm_term=0_ce467a9c1b-df5c339d6f-310561105.
Slovenska različica besedila pa gre takole:
Medijiski cirkus
Če se gre za lastništvo
New York Timesa pogajati kitajski tajkun, Chen
Guangbiao, ki je obogatel z recikliranjem starega papirja, je medijska arena
zagotovo bliže cirkuški kot kdaj prej. Artistov, ki v njej žonglirajo, požirajo
ogenj, mečejo nože ali izvajajo klovnske norčije, ne manjka. Nekateri od
tistih, ki so bili še nedavno na strani »plačnikov vstopnic«, so postali glavne
cirkuške zvezde. Drugi, ki so s svojim »cirkusom« dosegali mednarodni ugled, so
zaprli svoja vrata.
Se v medijih res dogaja
nekaj izjemnega, prelomnega? V osnovi ne. Vsebine iščejo svoje naslovnike.
Tiste, ki jih dosežejo več, postanejo vplivnejše. Tiste, ki so bolj relevantne,
imajo večjo moč. Kjer je doseg in moč, tja gre denar. Pa smo spet na začetku.
Kaj je potemtakem sploh drugače? Čemu se tako zelo čudimo, nad čem tarnamo?
Lahko bi že sprejeli dejstvo, da so nove tehnologije prinesle nove možnosti
tako za ustvarjanje kot distribucijo vsebin. Da so odprle prostor za vstop
praktično slehernemu, ki piše, riše, fotografira, snema, govori, da to počne
javno. Da vstopi v globalno komunikacijsko mrežo in »v živo« preveri, če njegov
glas sproži odmev. Tradicionalni mediji (predvsem tiskani) so nekaj let čakali,
da ta »pojav« mine, ga ignorirali, zanašajoč se na svojo nedotakljivost in
tradicionalno močno družbeno vlogo. Ker se stari časi nikoli ne vrnejo in ker
je življenje ena sama spremenljivka, je bilo čakanje za marsikoga pogubno.
Prihodki od naročnin in od prodaje oglasnega prostora so padali, novi poslovni
modeli so se prepočasi razvijali, alternativnih virov financiranja ni bilo.
Leto 2013 je potrdilo, da
svet je in bo vsak dan drugačen. Kaj me je osebno najbolj nagovorilo, kaj sem
si najbolj zapomnila:
- · menjave lastnikov: Jeff Bezos (Amazon) je kupil Washington Post. The New York Times Company je prodal Boston Globe po občutno nižji ceni, kot ga je kupil. V Sloveniji med tem Delo še vedno ni uspelo prodati Večera, Skupina Laško pa ne Dela.
- · globalne znamke kot mediji: Swarovski aktiven v filmski industriji (producent filma Romeo in Julija). Gucci je partner filmske fundacije Martina Scorseseja. Red Bull ostaja ena močnejših medijskih družb. Burberry obiskovalcem omogoči vrhunsko »multi medijsko« izkušnjo v svoji novi prodajni palači na Regent Streetu v Londonu . V Sloveniji imamo nekaj blagovnih znamk manj. Med drugim »ugasne« Mobitel, ki se »pripoji« družbi Telekom Slovenije.
- · kreativci v novih vlogah: kreativni direktor Burberrya Christopher Bailey prevzame vodenje družbe, po tem, ko aktualna CEO Angela Ahrends podpiše pogodbo, da se pridružuje Applu. Hearst Magazines (izdajatelj revij Cosmopolitan, Elle, Esquire) ustanovi Hearst Advertising Service in zaposli kreativce, ki naj bi bolje obvladovali potrebe oglaševalcev na trgu. Discovery Networks utrjuje svojo pozicijo s klijenti s pomočjo Brand Partnership divizije. V Sloveniji je veliko število kreativcev ostalo ne le brez služb, ampak tudi brez dela.
- · digitalizacija: 2.4 bilijona spletnih uporabnikov po svetu. Občutna rast uporabe pametnih telefonov. Povečevanje količine globalno ustvarjenih in dostopnih digitalnih informacij (za 9x v zadnjih 5 letih). 100 ur novo ustvarjenih video vsebin naloženih na You Tube vsako minuto. Slovenija ni več samo Slovenija. V digitalni dobi je lahko le del sveta.
Cirkus gre naprej. Ena od
prvih točk ob vstopu v 2014 je bilo lansiranje prenovljene strani The New York
Timesa. »Native ads« so bili eden od razlogov zanjo. Potrditev, da se
ravnotežje artistov išče na isti osi – prihodki, odhodki. Komu bo bolje uspelo,
kako in zakaj, bom z veseljem spremljala. Zmagovitega poslovnega modela za
medijske hiše (še) ni. Je pa na poti do zmage tisti, ki poskuša, vadi, vztraja.
Ki temelji na strokovnosti in odgovornosti. Čim več takšnih si želim in čim
manj tistih, ki tarnajo nad usodo in krivičnostjo sveta, med tem ko se oklepajo
starih »privilegijev« in kritizirajo vse, kar je novega, svežega, drugačnega.
