 |
| Deteljica ključnih vrednot |
Ob izidu knjige kolumen I ja sam bio, ki jo je založil Ekrem Dupanović, urednik medijskega portala Media Marketing (http://www.media-marketing.com/), se nas je pod taktirko urednika deset piscev iz Slovenije zbralo na kosilu, po katerem se je zapisala pričujoča kolumna. Skladna
z
razmisleki, ki nas ponavadi spreletavajo ob prehodu iz starega v novo, ki
pritičejo decembru ...Takole gre: Kaj moraš narediti, da ti v prvem
poskusu uspe za mizo posaditi deset permanentno zasedenih ustvarjalnih duš? In
to tik pred božičem! Mogoče velja “važno je imenovati se Ekrem” (prosto po
Oscarju Wildu). Ekremu je v Ljubljani to odlično uspelo in mejilo je že na
pravi mali čudež. Tisti, ki smo prišli, se poznamo – nekateri že desetletje ali
celo dve – živimo v istem mestu, počnemo sorodne reči in smo presrečni, če se
ujamemo v dvoje, troje. Na kaj več si ne upamo računati. Ob izidu knjige I
ja sam bio pa ni manjkal nihče.
Super smo se imeli.
Po svoje smo se kar malo »na novo« spoznali. Na poteh, ki jih ubiramo, se
je vsak od nas česa naučil, kaj opustil, se zagledal v kaj novega, poglobil v
nekaj že znanega, povezal izkušnje z aspiracijami, a ostal v zagonu in sredi
ognjemeta idej. Izkaže se, da kakor koli obračamo, pridemo do resnice, da smo ljudje
socialna bitja, ki se rada družimo. Ob vseh družbenih omrežjih in
digitalizaciji, smo lačni človeške bližine. Zato smo prišli. Ker smo se
veselili drug drugega. V živo. Ne v virtualnih oblikah, ki prevevajo naš
vsakdan in postajajo ključni komunikacijski kanal.
Kaj vam je ljubše –
svoboda, disciplina, ustvarjalnost ali odgovornost? Upam si trditi, da
ekipa kolumnistov, ki je sedela za mizo, bolj ali manj uravnoteženo živi vse
štiri. Zato smo, kjer smo in zato nas ni strah, da jutri ne bo prostora za nas. Kaj
smo naredili iz besede »vrednote« v marketinški stroki je svoja zgodba. Mačehovsko
in dostikrat prepotentno smo jih skupaj z vodstvenimi ekipami podjetji ali
upravljavci blagovnih znamk gnetli in polirali, da bi bile čim bolj sijoče,
trendovske in zveličavne. Namesto, da bi se najprej spoštljivo in potrpežljivo
potopili v DNK tistega, za kogar smo jih snovali. Tam v središču vrednote vedno
že so. Ni si jih treba izmišljati. Treba jih je znati občutiti in sprejeti, da
so, kakršne so in jih jasno poimenovati. Tri, največ pet. Potem pa od tam
graditi naprej.
Nazaj k štirim, ki
sem jih zapisala. Te so moje najljubše in z leti so postale nekakšen didaktičen
pripomoček. Tako za lastne otroke (ki lahko vsak dan kritično presojajo, v
kolikšni meri jih dejansko zmorem živeti) kot za študente, ki jim predavam, za
mentorirance, ki jih usmerjam ali pa za poslovne partnerje, s katerimi
sodelujem. Vedno iste, posajene v mojo štiri peresno deteljico. Ko vstopam v
nova sodelovanja, jih predstavim kot del svoje prtljage. Kot kompas, s pomočjo
katerega nam bo vsem skupaj lažje potovati novim zgodbam naproti.
Zakaj? Ker smo, kot
zapisano, na kosilo prišli vsi. Vseh deset povabljenih. Kaj ima to opraviti s
»štiri peresno deteljico«? Veliko. Pripeljala nas je svobodna volja. V
paru z odgovornostjo do gostitelja Ekrema in naših kolegov. Gnala nas je ustvarjalna
energija, vedoč, da si imamo veliko povedati in še več novega skupaj
zamišljati. Privedla nas je disciplina, s katero smo si organizirali koledar in
se držali dogovorjenega roka. Tako za kosilo, tako včeraj, danes, jutri in
vekomaj.
Moji otroci najraje
navijajo za svobodo in okuženi kot so, zraven še za ustvarjalnost. Disciplino
in odgovornost jim težje naslikam kot prijetni sostanovalki. Dokler ne izkusijo
njunih sadov, jima ne zaupajo. Potem pa začnejo plesati ta neskončen ples med
vsemi štirimi in se radostiti, ko jim življenje darežljivo vrača. S študenti je
podobno. Navdušijo se nad tem, da jim pri predmetu pustim okna izražanja na
široko odprta in jih ne zamorim s formalnostmi. Naivno zagrizejo v ponujeno
priložnost in kmalu sami pridejo do zaključka, da bodo za druga dva lističa
deteljice morali poskrbeti, sicer ne bo rezultata. Enako v poslu. Bolj ko
si skupaj dovolimo raziskovati meje možnega, bolj moramo graditi na osebni
odgovornosti. In dlje kot nas nosi ustvarjalna sla, bolj disciplinirano se
moramo vračati v izhodišče.
Kdor bo
listal ali bral knjigo I ja sam bio, bo razbral, da je v vsakem od
avtorjev (ne samo nas desetih, ki smo se zbrali v Ljubljani) delček
nekonvencionalnosti. Pavšalno bi temu pritaknili še ustvarjalnost in
svobodo. Pa je v resnici v žepu vsakogar cela štiriperesna deteljica.
Življenjepisi na koncu knjige so živ dokaz, da je temu tako. Najbolj
oprijemljivo dejstvo pa kar knjiga sama – brez discipline in odgovornosti bi
ostali brez nje. Dobro pretresite strani. Mogoče pa je kje skrita kakšna
herbarijsko arhivirana deteljica …
