sreda, 20. november 2013

Javno priznamo, da radi kakšno "ušpičimo" - Rupert Gole v Dnevniku

So ljudje, s katerimi se ni treba veliko usklajevati. Se zdi, da se poznamo že od nekdaj in da vsak od nas počne različne stvari z istim imenovalcem - z zaupanjem v udejanjanje "nemogočega". Povezujemo, delujemo. Kot v svojem dnevniku piše Rupert (http://gazela.dnevnik.si/sl/Novice/5024/Podjetni%C5%A1ki+dnevnik+Ruperta+Goleta+%283%29%3A+%C2%BBNa+so%C4%8Dni+strani+Slovenije%C2%AB) , nas bolj kot cilj vodi intuicija. Ne vemo, kaj bo nastalo, vemo
Rupert Gole
Branimir Brkljač

pa, da bomo s prepletom idej, izkušenj in znanj, pripotovali nekam, kamor sami ne bi prišli. Ali pa je popotovanje na takšen način vsaj hitrejše in zabavnejše. Kot tisti nadebudni in zvedavi mulci smo, ki si radi pridržimo "ravbarsko". Vsakokrat kdo pokuka čez oviro, vsakokrat komu uspe priti više, vsakokrat se komu razpre nov pogled. Ni pomembno, kdo drži ravbarsko in kdo se povzpne. Zaupanje v to, da je to način, da se vsi pomaknemo naprej, da si razpremo obzorja in razširimo horizont, spodbuja sodelovanje. In ja - nekaj bomo zagotovo "ušpičili" tudi tokrat. Iz tega, da sta se srečala Rupert, ki si je upal postaviti Deželo kozolcev v Šentrupertu in Branimir Brkljač, ki je sredi vojvodinske vasi Mokrin naredil "norost" ter obnovil zapuščeno hišo in jo z mladimi arhitekti preuredil v "House of Ideas", ima mnogo skupnega. Kaj? Poročamo pravočasno.