Ljubimo lahko, če sprejemamo spreminjanje drugega. Če se ob drugem in z drugim učimo, rastemo in zorimo. Brez pripravljenosti na premoščanja različnosti dolgoročno odnos ne zdrži. Zaradi koga so se razvili mediji? Zaradi ljudi, zaradi javnosti. V svojem osnovnem poslanstvu so odgovorni naslovnikom, kar kliče po preseganju političnih, trženjskih in drugih parcialnih interesov ter predpostavlja upoštevanje etičnih standardov in najvišjih strokovnih meril. Mediji naj bi bil čuvaji demokracije, braniki občega dobrega. Mediji realnosti ne le opisujejo, temveč jo soustvarjajo. S tem, ko se odločajo, čemu bodo namenili prostor, narekujejo, kaj se bo znašlo višje in kaj nižje na lestvici pomembnosti. Česar oz. kogar ni v medijih, to oz. ta ne obstaja. Medijske podobe odločilno zaznamujejo naše dojemanje in razumevanje sveta.
Sprva osamljenemu in zato toliko bolj vplivnemu tiskanemu mediju se je z leti pridružilo mnoštvo medijskih kanalov in komaj obvladljivo število ponudnikov medijskih vsebin. Vsem novim tehnologijam navkljub se je do pojava spleta, in kasneje še družbenih medijev, zdelo, da je poslovni model delovanja medijskih hiš dovršen in neranljiv. Prihodki od prodaje naročnin ali izvodov so se odlično dopolnjevali s prihodki, ki so jih prispevali oglaševalci, oboje skupaj je zadoščalo za vzdrževanje uredniških struktur in še dobiček je ostajala na računih lastnikov. Ugibanja, da model morda ni vzdržen, so se spremenila v jasno ugotovitev in trpko izkušnjo, da smo prestopili v območje tako močnih sprememb, da je treba medije temeljito preobraziti.
Najbolj izpostavljen je postal tisk. Ne zadošča več le vizualno prilagajanje kot je npr. spreminjanje formatov ali pa večanje fotografij na račun krčenja vsebin. Ne da se več konkurirati z objavo novic na papirju, če so te dosegle naslovnike že po drugih kanalih. Ni več moč čakati na zvišanje oglaševalskih prilivov, če ti nekaj let zaporedoma vztrajno padajo. Ne gre prepričevati bralcev, naj se veselijo jutranjega izvoda časnika, če so že zvečer večino novic prejeli preko digitalnih nosilcev vsebin. Tudi televizija in radio se srečujeta z novimi navadami in pričakovanji uporabnikov, splet živi svojo zgodbo, družbena omrežja pa se kot najstnik, ki prekipeva od hormonov, bohotijo z vsemogočnostjo doseganja najrazličnejših javnosti in globalno vseprisotnostjo.
Same spremembe. V oblikah, v hitrosti, v nosilcih, v navadah. Ne pa v ključni sestavini. Vsebina je še vedno tista, zaradi katere medij je ali ni relevanten in kredibilen. In novinar še vedno tisti, ki s svojo osebno odgovornostjo izbere pot etičnega ali pa senziacionalistično naravnanega novinarstva. Ni vse, kar je bilo, boljše kot to, kar se lahko še rodi. Zato je čas krize in zahteve po spreminjanju pravi tudi za to, da mediji premislijo svojo vlogo in se suvereno umestijo v spreminjajočo se medijsko krajino. Fascinacija z družbenimi mediji in zapiranje v informacijske balončke, ki jih posamezniku narekujejo spletni iskalniki, niso pot v osvobajanje in demokratizacijo. Profesionalne novinarje potrebujemo danes, v navidezno komunikacijsko najbolj odprtem, dejansko pa v še kako nadzorovanem in upravljanem svetu, bolj kot kdajkoli. Kako dobrim in najboljšim zagotoviti, da bodo dosegali javnosti in posledično nanje tudi vplivali, je izziv sodobnih družb in preizkus za lastnike ter upravljavce medijskih hiš.
Mediji so vsak dan na preizkušnji. Mnogi so že ugasnili, nekateri životarijo, tretji se krepijo. Jih kot njihovo občinstvo, kot njihovi ustvarjalci, kot njihovi oglaševalci ali pa kot njihovi lastniki ljubimo dovolj, da jih bomo popeljali čez razburkan ocean sprememb in našli pot za njihov ekonomski obstoj in služenje interesu javnosti? Kdo bo v prihodnje orisoval svet, če velja, da so mediji tisti, ki jim pripisujemo moč (so)ustvarjanja realnosti? Pomlad naj bi bila čas ljubezni. In pomlad je prišla.
