Goriška Brda živijo v harmoniji med edinstveno zemljo in srečnimi ljudmi

Marko Skočaj, strastni vinar

Obisk Goriških Brd je vsakokrat drugačna izkušnja, četudi obiščeš iste kraje in se družiš z istimi ljudmi. Zakaj temu koščku Slovenije uspeva krepiti identiteto, privabljati obiskovalce - raziskovalce (ki niso "avtobusarski turisti") in živeti avtonomno, ne anonimno ter razvijati zgodbe, v katere se je prijetno potapljati? Pomirjujoče je obiskati vinarje, ki so "gospodarji na svoji zemlji" in ki to vlogo znajo v polnini živeti. Marko Skočaj 

je gotovo eden takšnih. Njegova vina so nekaj najbolj iskrenega in čistega, kar se da okusiti. Zame, ki nisem ne vem kakšna poznavalka, sem pa radovedna okuševalka, sestavljajo "periodni sistem" vinskih vrst, vreden poklona. Temu pritrjujejo tudi somiljeji svetovnega slovesa, ki se ustavijo na domačiji Dolfo, pred nedavnim pa so komplimente Markovim vinom delile tudi tri mojstrice iz "velikega sveta", ki praviloma raje kritizirajo kot hvalijo in katerih kritike so ostre kot britev. Marku so čestitale.

Dvor, izviren spoj tradicionalnega
in sodobnega

Kraji, kjer se dobro pije in je, potrebujejo tudi prostor, kjer se prijetno biva in umirjeno naspi. Letos spomladi je odprl vrata Dvor, družinski hotel, ki so ga štiri sestre (z Gorenjske) s pomočjo arhitekta skrbno snovale in obnavljale celih deset let. Počasi je šlo, odkup za odkupom, pogajanja s spomeniškim varstvom, birokratske ovire ... A rezultat je spoj bivalnih enot, znotraj katerih se takoj udomačiš in prepustiš počasnejšemu ritmu, prežetem s prekrasnimi pogledi in razgledi. Prijazne gospe in zajtrk, ki se ob dobrotah, ki iz domače kuhinje druga za drugo prihajajo na mizo pravzaprav nikoli ne konča, kličejo po čim več tovrstnih "odklopih". V prostorih Dvora smo z deset člansko ekipo izpeljali tudi super skupinski coaching in prostor ter osebje so nam pomagali, da je bilo vzdušje vrhunsko. Skratka, lokacija za poslovne, družabne ali družinske pobege. 

Če se vrnem k uvednemu vprašanju, zakaj jim v Brdih dobro gre, sta razloga vsaj dva. Prvi, da so starejše generacije vinarjev pravočasno zaupale svojim sinovom in jim v upravljanje predale vinograde, ki so se s svežim zagonom, energijo in pogumom mladih (zdaj že srednjih let) postavili na svetovni zemljevid. Drugi, da se je vzporedno z vinarji razvijal še gostinski, turistični in namestitveni del, ki se mirno lahko primerja s Toscano - tako po kakovosti ponudbe, kot po cenah, ki jih v Brdih plačujemo. Če veš, kdo si in v čem si dober, če to spoštuješ in neguješ, posel živi. In ljudje v takšna okolja radovedno prihajamo ter se vsakokrat znova radi vračamo.