 |
| Objava v reviji MQ, september 2014 |
Ženska, ki najprej prevzame s svojo energijo, z načinom, kako obvladuje prostor in z glasnim, neposrednim govorjenjem, ki ga sama označi kot nekaj, kar ima kot Irka v krvi. Ne olepšuje realnosti, ne tolaži s čudežnimi recepti. Spodbuja, da pogledamo resnici v oči, da se soočimo z različnostmi, da delujemo. Kot ženska ženskam je spregovorila na dogodku Odličnost managerk, 3. junija 2014, na Bledu. Kdo je dr. Karen Moloney? Psihologinja, ki svoje znanje in izkušnje deli v poslovnem svetu, futuristka, ki se poglablja v odgovore na to, kako prepoznavati in razvijati
talentirane posameznike v prihodnosti, svetovalka, coach, publicistka, govornica, ustanoviteljica podjetja Moloney Minds, mama in žena. Tega, da smo si ženske in moški različni, se ne da zanikati. Se pa da znotraj različnosti ustvarjalno in izpolnjujoče živeti. Prvi korak k temu je, kot pravi dr. Karen Moloney, soočenje z neprijetnimi resnicami.Ladeja Godina Košir: Tega, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, se zavedamo, od tu naprej pa se v vesolju različnosti ženske še vedno nadejamo čudežnega zlitja spolov, enakopravnosti in idiličnega sobivanja. Vi niste tako zelo romantični?
Karen Moloney: Mislim, da je treba biti
realen. Ženske in moški smo si bili, smo si in si bomo – upam! – ostali
različni. Zagotovo pa se vloga žensk v družbi skozi čas močno spreminja. Danes
ženske v zahodnem, razvitem svetu, lahko študiramo, kar si želimo in lahko
počnemo, kar si želimo. Nismo odvisne od moških in to močno spreminja razmerje
moči, pa tudi vloge spolov v družbi, posebej v poslovnem svetu. A ne glede na
to, še vedno velja, da živimo v moškem svetu. Smo ujetniki stereotipov in tako
ženske kot moški se sprašujemo, zakaj se ne razumemo, zakaj si nismo bolj
podobni, zakaj vedno znova prihaja do konfliktov. S svojim delom v zadnjih
letih skušam pomagati premostiti te ovire, opolnomočiti vsakega od spolov, da
bi drugega razumel bolje in posledično tudi lažje sprejemal. A to je
dolgotrajen proces, nič ne gre čez noč.
LGK: Ključ je
potemtakem v komuniciranju? Bi lahko našteli nekaj vodil, ki se jih velja
držati, da bo življenje tako moških z ženskami kot žensk z moškimi
enostavnejše?
KM: Zelo ilustrativen primer je
odnos do čustvovanja. Moški, ki je čustveno prizadet, se bo umaknil v svojo
»jamo«. Hoče mir, tišino, čas zase. Ženska pa bo v enaki situaciji želela
bližino, pogovor. Kako ti dve diametralno nasprotni želji uskladiti? Najprej
tako, da spoštujemo različnost, da dopustimo drug drugemu njegovo lastno
izraznost in da se v tej različnosti sprejemamo. V poslu prevladuje moški
princip, torej je sprejemljivo »zatekanje v jamo«, ne pa izražanje čustev,
hrepenenje po dialogu … V moškem svetu štejejo tekmovalnost, rezultati,
rivalstvo, ciljna usmerjenost, hitre rešitve, individualnost, egocentrizem.
Prav nasprotno kot si svet zamišljamo ženske, ki rade povezujemo, delimo,
negujemo, spodbujamo, postavljamo na prvo mesto odnose, ne rezultate, skratka,
kompatibilnosti niso ravno vidne. Osebno verjamem, da mora ženska, ki želi uspeti
kot managerka, osvojiti moška pravila igre in se znotraj njih povzpeti na vrh,
šele po tem, ko osvoji vodilno pozicijo, lahko začne uveljavljati ženske
principe. Prav bi bilo, da vsaka, ki uspe prebiti stekleni zid, ponudi roko
naslednji – da nanjo prenese svoje izkušnje in da ji prihrani katero od bridkih
izkušenj. Tako si ženske lahko najbolje pomagamo. Več ko nas bo na vrhu, bolj
uravnotežen bo managment.
LGK: Torej ne gre
brez hierarhije, brez vzpenjanja po hierarhični lestvici na moški način?
KM: Težko. Kot sem že rekla, ko
bo zadostno število žensk na vodilnih položajih, se bo sistem vrednot lahko
spremenil, prilagodil. Gre tudi za vprašanje kulturnih razlik. Na primer na
Kitajskem, kjer sem pred kratkim predavala o voditeljstvu, so udeleženci izpostavili
željo in po hierarhiji, po prepoznavnem voditelju, ki je na vrhu piramidalnega
sistema in ki mu sledijo kot najvišji avtoriteti. To je zanje mnogo bolj
sprejemljivo kot prevzemanje osebne odgovornosti za odločitve. Razprava o tem,
ali smo kot družba dovolj zreli za prehod v bolj sploščene, mrežne sisteme
upravljanja, kjer je poudarek na vlogi posameznika, na povezovanju, ne pa na
sledenju, zapovedovanju, je zagotovo zanimiva in aktualna. A vstopajmo vanjo s
spoštovanjem razlik, upoštevanjem močnih vzorcev, ki so zakoreninjeni in jih je
težko preseči.
LGK: Kje vidite
priložnost za uveljavljanje ženskih principov vodenja? Kako se kot ženske lahko
umeščamo v pretežno moško naravnanem svetu? Kako naj uresničujemo svoje cilje,
ambicije, sanje?
KM: Odgovorila vam bo z zgodbo,
ki je resnična in zelo sporočilna. Žena mojega brata je odlično izobražena in
razgledana ženska, ki se je ob poroki odločila, da bo njen poklic skrb za moža,
podpora njegovi karieri. Zavestno sta se odrekla otrokom in zakon gradila kot
skupnost, v kateri je bila v ospredju moževa kariera, njegovi cilji so bili
obenem njuni skupni cilji. Resnično vzorno je skrbela, da je bil dom brezhibno
urejen in da je bil mož deležen vse podpore. Tistega dne, ko se je moj brat
upokojil, pa ga je pričakalo svojevrstno presenečenje. Žena mu je namreč
naznanila, da se s tem dnem upokojuje tudi ona, da njena skrb za dom, za
gospodinjstvo in za vsa ostala opravila s tem dnem preneha in da je zdaj tudi
ona upokojenka, ki bo zaživela na enak način, kot upokojeni brat. Si
predstavljate – to je za moje pojme odličen primer tega, kako je umestila svojo
vlogo, kakšno priznanje je dala svojemu poklicu žene. Če znamo sebe ceniti, si
najprej same dati vrednost in to ne glede na to, ali smo mame, žene, managerke,
ustvarjalke, učiteljice … potem nas bodo spoštovali tudi moški. Naše vloge
morajo postati družbeno priznane in cenjene. Od tod naprej sledi tudi ustrezno
plačilo, možnosti za napredovanje, za resnično svobodno izbiro kariernih poti.
LGK: Ste svojima otrokoma
prenesli vrednote, ki jih izpostavljate, izkušnje, ki ste jih pridobili? Se kot
sin in hči znajdeta v svetu raznolikosti?
KM: Če vam povem, da je hči
izbrala za svoj cilj dosego vodilnega položaja v enem večjih britanskih
podjetij in da je prava »karieristka« in da je sin njeno nasprotje, aktivist na
področju ohranjanja narave in zaščite živali, občutljiv, povezovalen,
miroljuben, se lahko najin pogovor začne znova … Odrasla sta v isti družini, ob
isti vzgoji, izbrala pa sta si povsem različne poti. Oba cenim in spoštujem,
zagotovo sta povzela vrednote, ki jih deliva z možem, vsak od niju pa na
svojstven način išče svoj prostor v družbi. Kateri je bliže Marsu in kateri
Veneri, pa prepuščam drugim …
Članek je objavljen v septemberski številki revije MQ
